Če se kot otroci nismo počutili ljubljeni in sprejeti, bomo to kasneje v življenju povsod iskali – ne glede na okoliščine. Povsod bodo ljudje ali situacije nezavedno pritiskali na našo rano – preko katere bomo reagirali na način, da bomo ustrežljivi, pohlevni, ponižno in brez večjega premisleka ustrezali potrebam drugih, da bi zapolnili tisto luknjo, ki že od otroštva nemočno zeva. Iz tega razloga bomo želeli vsem ugoditi, da bi dobili ljubezen, da bi bili sprejeti, da bi nas kdo opazil in nam povedal, da smo vredni ljubezni, dovolj pomembni, dovolj dobri.
Zaradi te rane naš notranji signal že zgodaj v življenju priklopimo na potrebe in želje drugih, vmes pa se niti ne zavedamo, da smo ga odklopili od svojih. Istočasno zadovoljevanje obojega je namreč nemogoče. In mi potem ne izberemo sebe (saj bi tako lahko tvegali izgubo ljubezni in odnosa), mi izberemo druge. In sčasoma nehamo čutiti sebe. Tako močno se trudimo, da drugih ne bi razočarali, da jim ne postavimo mej, ne rečemo jih 'ne'. Ne povemo, da nam kaj ni ok, da so nas prizadeli. Na ta način ne moremo zgraditi zdrave dinamike v odnosih, ampak se v njej rušimo. Ne moremo namreč v nedogled zatirati in potlačevati svojih občutkov, želja, potreb, mnenj, ne moremo na dolgi rok ignorirati samih sebe, vsaj brez posledic ne.
V naši družbi je zelo zaželeno, da smo si vsi čim bolj podobni, in sicer na način, da smo vsi čim bolj uspešni, storilnostno naravnavi, zadovoljni s tem, kar dobimo, in čim bolj poslušni. Vsi bi morali enako razmišljati in čim manj 'štrleti' iz povprečja.
Vse to (tako pretirana ustrežljivost drugim kot nenehno uklanjanje družbenim pričakovanjem) nas 'uči', da mi ne moremo ali ne smemo biti zares mi. In mi se s tem sprijaznimo. Ne pomislimo, da ta način ni v skladu z nami. Zato postajamo manj zadovoljni, bolj tesnobni, mogoče celo depresivni. Dokler na koncu ne zbolimo. Koliko ljudi ima zaradi globoke nepovezanosti s sabo in dolgotrajnega nezadovoljstva s svojim življenjem vsaj eno, če ne več bolezni (rak, srčno-žilne bolezni, težave s črevesjem, prebavili, kožo, konstantnimi vnetji, uroinfekti, avtoimunimi boleznimi in še bi lahko naštevala). Telo nam sporoča, da tega ne more več prenašati. Telo se oglasi z bolečino in težavami takrat, ko smo že dolgo prej spregledovali vse ostalo. Naše telo in našo dušo namreč boli, da ne moremo biti to, kar smo. Tudi nas boli, le da smo to poskušali nekam potisniti in se pretvarjati, da ne obstaja. Žal (ali pa na srečo) ne moremo v nedogled iskati stranskih poti in umetno ustvarjati obvoznic okrog našega bistva. Na neki točki psiha in telo najdeta način, da nam pokažeta, da je čas za spremembo.
In tukaj se ljudje, ki se začnejo tega zavedati, vprašajo: kako pa naj najdem pravo ravnovesje, kako naj stvari naredim drugače? S počasnim, a vztrajnim vračanjem k sebi, k svojemu pristnemu jazu, ki čaka, da ga ponovno osvobodimo in mu damo prostor. Da slišimo svoj notranji glasek, ki je še vedno v nas, čeprav smo ga dolga leta spregledovali. Ga ignorirali in mu ne verjeli. Ta notranja srčika še vedno čaka na nas, ni obupala nad nami in nikoli ne bo. Ta notranji glas, lahko mu rečemo tudi intuicija, čaka, da jo ponovno slišimo. Da dobi pozornost na zdrav način, ne preko bolezni.
Na nas je, da se tukaj vprašamo: kakšno pot želim ubrati? Ali je bolj pomembno, da ustrežem vsem ostalim, ali je bolj pomembno, da postanem zvesta sama sebi? Vsaka od teh odločitev ima tudi določene posledice, za katere bom morala prevzeti odgovornost. Če še naprej ugajam za vsako ceno, izgubljam sebe, če stopim sebi ob bok, lahko izgubim nekatere ljudi, ki so bili navajeni, da jim vedno ugajam in se prilagajam.
Če potegnemo črto: če bom avtentična, lahko izgubim ali tvegam odnose, saj me nekateri ne bodo več marali. Če nisem avtentična, izgubljam sebe in na dolgi rok zbolevam. Kaj mi je bolj pomembno? S katero odločitvijo bom bolj svobodno dihala in živela? Kaj začutim, ko se to sprašujem? Kaj mi pove moja intuicija, moje telo, moje srce? In ko slišim pravi odgovor zase…ali mu upam slediti?
Marjetka Gojkošek
Comments