Psihopatologija

Psihopatologijo lahko označimo kot težave povezane z duševnim zdravjem oz. razvojem duševnih motenj. Pri tem želimo ugotoviti, zakaj se pojavljajo in kako jih reševati oz. kako osebi pomagati, da se z njimi čim bolj uspešno spoprime.

Znaki, ki kažejo na psihopatologijo, varirajo od enostavnejših do bolj kompleksih, vključujoč: spremembe v prehranjevanju, spremembe v razpoloženju, prevelike skrbi in s tem povezana povečana anskioznost ter strah, stres, nezmožnost koncentracije, impulzivnost in močni občutki jeze, znižan nivo energije in občutki velike utrujenosti, težave s spanjem, misli in občutki povezani s samopoškodovanjem in samomorom, težave pri soočanju z vsakodnevnimi dejavnostmi, nezanimanje in odmik od prijateljev, družine ter aktivnosti, ki jih je oseba včasih rada počela.

Zaenkrat ne poznamo enega samega vzroka za pojav psihopatologije, obstaja pa veliko dejavnikov, ki vplivajo na povečanje tveganja za nastanek duševne motnje:

Ø  Biološki faktorji, ki vključujejo genetiko, anatomske in biokemijske spremembe – tu gre za to, da so nekateri ljudje že biološko, genetsko in kemično bolj nagnjeni k razvoju določenih motenj oz. so zanje bolj občutljivi.

Ø  Kronične bolezni – nekateri posamezniki, ki so kronično bolni, so bolj dovzetni za razvoj duševnih bolezni.

Ø  Pomanjkanje podpore – podobno kot zgoraj, ljudje, ki so prepuščeni sami sebi in nimajo nikogar, na kogar bi se lahko zanesli, izgubijo smisel za življenje, saj menijo, da so neljubljeni, nevredni in da nikomur ni mar zanje.

Ø  Družinski člani z duševno motnjo – mladostniki in tudi odrasli, ki živijo z osebo, ki ima duševno motnjo, lahko prej razvijejo psihopatologijo, saj so izpostavljeni manj spodbudnemu okolju, prav tako pa tudi patološkemu vedenju osebe, kar ni ugodno za zdrav psihično razvoj.

Ø  Izolacija in osamljenost – če se ljudje počutijo osamljeni, nerazumljeni, če nimajo prijateljev in če ne gredo v družbo, lahko prej psihično zbolijo, saj se pri posameznikih, ki nimajo stika z drugimi, hitreje razvije depresija, pogosta žalost, anksioznost in občutek, da nima smisla živeti.

Ø  Odvisnost od alkohola, drog in drugih prepovedanih substanc – tudi ta pomeni veliko tveganje za razvoj duševnih bolezni, saj se z odvisnostjo spremeni kemični ustroj v možganih, osebe pa postanejo preveč osredotočene na to, kje in kako priti do substance, kar povzroča težave tako v šoli/službi kot tudi v odnosih. Največja težava odvisnosti je ta, da posamezniki težko regulirajo in se spoprijemajo z neprijetnimi čustvi. S poseganjem po drogah rešujejo svoje težave, tako da potlačijo občutke in s tem mislijo, da so rešili svoje stike. Te osebe so tudi bolj dovzetne za jezo, če ne dobijo, kar želijo, kar se lahko sprevrže tudi v agresijo in nasilje.

Ø  Travmatične izkušnje – otroci in mladostniki, ki so zgodaj v življenju doživeli velike travme ali izgube (zlorabe ali smrt staršev ali drugih pomembnih oseb), prav tako odrasli, ki so utrpeli kaj podobnega (travme, zlorabe, smrt partnerja ali otroka, hudo revščino, hude posledice prometnih ali drugih nesreč) so lahko psihično zelo ranljivi in prizadeti do te mere, da je zdrav psihični razvoj bolj ogrožen kot pri osebah, ki teh težav niso imele.

Poznamo različne kategorije duševnih motenj, in sicer anksiozne motnje, bipolarne motnje, depresivne motnje, motnja impulzivnosti, disociativne motnje, motnje hranjenja, razvojno-nevrološke motnje, motnje v duševnem razvoju, obsesivno-kompulzivne motnje, motnje osebnosti, psihoze (različne vrste shizofrenije, motnje zaznavanja kot so halucinacije in iluzije ter podobno), motnje spanja, somatske motnje, spolne disfunkcije, motnje zasvojenosti, nevrološko-kognitivne motnje ter s travmo in stresom povezane motnje.