Marjetka Gojkošek
Navezanost je čustvena vez med otrokom in njegovim skrbnikom. Je sistem vedenja, ki ima lastno obliko notranje organizacije ter svojo funkcijo. Sistem navezanosti motivira dojenčka, da išče bližino in vzpostavitev komunikacije s starši, omogoči mu zaščito pred nevarnostjo.
Navezanost je čustvena vez med otrokom in njegovim skrbnikom. Je sistem vedenja, ki ima lastno obliko notranje organizacije ter svojo funkcijo. Sistem navezanosti motivira dojenčka, da išče bližino in vzpostavitev komunikacije s starši, omogoči mu zaščito pred nevarnostjo.
Utemeljitelj teorije navezanosti, John Bowlby, je poudaril, da navezanost ni omejena samo na otroštvo, ampak se nadaljuje preko celega življenja. Navezanost je vseživljenjski proces. Tudi mladostniki in ljudje v različnih obdobjih odraslosti so navezani na druge osebe. Značilnosti navezanosti se z razvojem spreminjajo, vendar jedrne značilnosti navezanosti ostajajo relativno stabilne skozi življenje. Poznavanje stilov navezanosti nam lahko koristi pri razumevanju klientov in načrtovanju psihoterapije. Možna je tudi sprememba stila navezanosti, in sicer ob večjih spremembah v življenju primarne družine in v partnerskih ali terapevtskih odnosih.
Zgodnji topli in varni odnosi s starši so temelj varne navezanosti tudi v odraslosti. Nasprotno lahko pomanjkanje toplih odnosov s starši vodi v nezaupanje v svet, dvome o lastni vrednosti in k razvoju negotove navezanosti. Stil navezanosti, ki ga razvijemo, je odvisen od odnosa s starši, njihovega stila navezanosti ter drugih osebnostnih značilnosti. Bowlby je menil, da so modeli navezanosti relativno stabilni skozi generacije, naj bi se prenašali iz ene generacije v drugo preko procesa socializacije, starševskega vedenja in interakcije med staršem ter otrokom. Starši vzgajajo otroke, kot so njih vzgajali. Starši, ki so zmožni ustrezne čustvene regulacije in čustvenega uglaševanja, bodo imeli varno navezane otroke.
Raziskave navezanosti kažejo, da pozitivne izkušnje v zgodnjem odnosu vplivajo na našo čustveno uravnoteženost, socialno kompetentnost in dobro kognitivno funkcioniranje v odraslosti. Varna navezanost bi naj bila zaščitni faktor pred psihopatologijo (manjša anksioznost, večja odpornost, boljša samopodoba).
Poznamo več stilov navezanosti: varna, anksiozno-ambivalentna/preokupirana, izogibajoča in dezorganizirana navezanost.
Varen stil navezanosti: za osebe, ki so varno navezane, je značilno, da se lahko brez večjih težav zbližajo z drugimi ljudmi. Drugim ljudem lahko zaupajo, zanesejo se na druge in drugi se zanesejo nanje. V odnosih in interakcijah se počutijo varne. Ne skrbi jih, da bi jih drugi zapustili, da jih ne bi sprejemali ali da bi se jim preveč približali. Z drugimi ljudmi so povezani, hkrati pa ohranjajo svojo individualnost. Ponavadi imajo pozitivno predstavo o sebi, kar pa ne pomeni, da nimajo neprijetnih občutkov, da niso kdaj anksiozni, da nimajo težav. Se pa s slednjimi soočajo aktivno in fleksibilno. Uspešno se prilagajajo različnim življenjskih izkušnjam. Za njihove odnose je značilna intimnost, bližina, spoštovanje in zaupanje. Zanje je značilno tudi bolj konstruktivno uravnavanje emocij in boljša možnost prilagajanja. Doživljanje in izražanje jeze je bolj konstruktivno in situaciji primerno.
Anksiozno/ambivalenten (preokupiran) stil navezanosti: ljudje s tovrstnim stilom navezanosti se brez tesnih stikov ne počutijo dobro. Želijo se popolnoma čustveno zbližati z drugimi, vendar ugotavljajo, da si drugi ne želijo biti tako blizu njih, kot bi si želeli oni sami. Sebe vrednotijo nizko, druge pa visoko. V partnerstvu so pogosto zaskrbljeni, če jih ima partner sploh rad ali če hoče ostati z njimi. Počutijo se, kot da bi se želeli zliti z drugo osebo, kar pa pogosto preplaši druge ljudi. Takšni ljudje so pogosto preveč požrtvovalni, pogosto ljubosumni, zanje je značilna odvisnost in posesivnost. Njihova samopodoba je negativna, včasih so preplavljeni z negativnimi mislimi in občutji. Izražanje jeze je pogosto nefunkcionalno, saj je ne zmorejo zmeraj kontrolirati. Iščejo podporo in pozornosti, in če je ne dobijo dovolj, reagirajo z jezo. Pogosto čutijo strah pred izgubo ali odtujitvijo osebe, na katero so navezani.
Izogibajoč stil navezanosti: osebam s tem stilom navezanosti je bližina z drugimi ljudmi neprijetna. Drugim težko zaupajo in se težko zanesejo nanje. Neugodno jim je, če se jim kdo preveč približa. Imajo občutek, da drugi želijo več intimnosti kot oni sami. Intimnosti jih je v bistvu strah. Obdržati želijo čustveno distanco. V odnosih so lahko distancirani, osamljeni, deležni so manj socialne podpore. Zanje je značilno nefunkcionalno izražanje jeze, so namreč bolj sovražni kot ljudje z drugima stiloma navezanosti. Na jezo drugega reagirajo s svojo jezo in se v manjši meri zavedajo svojega psihološkega vznemirjenja.
Dezorganiziran stil navezanosti: Ta stil navezanosti se pogosto razvije pri otrocih, ki so izkusili travmatične ali zelo nepredvidljive odnose s svojimi skrbniki. Zanje je značilno, da se pogosto vedejo nepredvidljivo in protislovno. Pogosto si želijo bližine, hkrati pa čutijo strah ali nelagodje, ko so v tesnih odnosih. Ta notranji konflikt vodi do kaotičnega vedenja v odnosih. Zanje je značilna nizka samozavest in težave z uravnavanjem čustev (hitro preklapljanje med različnimi čustvenimi stanji). V odnosih so negotovi, saj težje zaupajo drugim, hkrati pa se bojijo zapustitve in zavrnitve, kar ponovno privede do nestabilnosti v odnosih. Pogosto imajo občutek, da niso vredni ljubezni, zaupanja, so čustveno neizrazni, težko razvijajo tesna partnerska razmerja.
S poznavanjem stila navezanosti lahko lažje razumemo življenjski skript, ki prikazuje, kako se v odraslosti aktivirajo zgodnji vzorci doživljanja sebe in izkušenj odnosov s pomembnimi ljudmi. Posameznikov notranji model stila navezanosti se pokaže v njegovih vzorcih vedenja in v transakcijah z drugimi, v njegovih bazičnih prepričanjih, fantazijah in v osebni življenjski zgodbi oz. zgodbi o sebi.
Osnovni vir: Gregor Žvelc: Razvojne teorije v psihoterapiji